Pycha

Nekdo, se mu spet ne da, 
 da bi vsaj trenutek bil doma. 
 Doma, kjer se mu poda 
 ta njegova stara pravljica. 

 Ko vstane in ko se zbudi, 
 vedno znova bolj se izgubi 
 in ko posrka ga sistem, 
 pozabi nase, na vse... 

 KAJ POTEM, CE SI SAMA VEC NE GREM, 
 PA KAJ, NE ZAUPAM VEC LJUDEM, 
 LAZEM, OCEM, KI ME VABIJO V TLA, 
 NE VERJAMEM VEC. 

 Kdo si ti? Kaj si ze doma? 
  
 Si pozabil, da bila sva dva 
 doma, kjer se ti poda 
 tvoja lepa, stara pravljica. 
 Ko pristanes in ko odletis, 
 vedno znova bolj se izgubis 
 in ko te spet ta svet znori, 
 pozabis nase, na vse... 

 KAJ POTEM, CE SI SAMA VEC NE GREM, 
 NASMEH PODARILA BOM LJUDEM, 
 LJUDEM, KI JIM JE SE KAJ ZATO, 
 DALA JIM BOM SVOJO PRAVLJICO. 



 Thanks to razvan